ZNANA – NEZNANA SLOVENIJA
Morjá široka cesta peljala me je … Zgodbe slovenskih pomorščakov

Večno in neskončno morje privlači že od zdavnaj. Je metafora za svobodo, za okno v svet, kar je za mnoge slovenske fante bilo vedno, dekleta pa so v tem poklicu od nekdaj prej izjema kot pravilo. Ljudje so v njem videli nekaj več; za njih je bilo morje mana, ki jih je vlekla na svojo gladino, da so okusili njegovo svetlo in temno stran. Znova in spet se je izkazalo, da sta človeški duh in želja po odkrivanju novega močnejša od strahu pred neznanim. Slovenci smo v pomorstvu že od pamtiveka. Kar brez pomena je, da se sprašujemo, ali smo pomorski narod – enostavno smo. Četudi morje človeka utrdi, ga nauči opazovati in se prilagajati, pomorščaki niso nič kaj drugačni od preostalih ljudi. »Takšni kot vsi drugi so!« pravi Vinko Grgič, nekdanji radijski častnik na ladji. »Pošteni, urejeni, preudarni ali pa tudi ne, zelo pogosto presenetljivo razmišljajoči, kritični in odkriti,« doda. A za nas, na kopnem, so posebni in vredni občudovanja, zato smo želeli spoznati, kakšen je vendar ta kruh, ki ima sedem skorij.

Ciril in Vinko, nekdanja radiotelegrafista na ladji, sta svoje spomine in zgodbe zapisala vsak v svoji knjigi.
Fotografija: Anita Čebular

Zanimivo, v Sloveniji so bili najstarejši, še leseni pristaniški objekti najdeni na koliščih Ljubljanskega barja in ne v obmorskih mestih, kot bi večina pričakovala. A tudi mesta ob morju so kmalu dobila svoje kamnite priveze, kar dokazujejo ostanki v Simonovem zalivu in Fornačah pri Piranu.


Severni Jadran so dobro poznali že najstarejši grški in rimski potopisci; tukaj se je začela jantarna pot, po kateri so prevažali dragoceni nordijski jantar v kraje ob Jadranskem in Egejskem morju, od tod so vodile vse trgovske poti v srednjo in zahodno Evropo in obratno.
A tako drugačno je bilo v tistih časih pomorstvo! Ladje, ki so takrat plule tod okoli, so poganjale le pridne roke veslačev, higienskim razmeram se ni posvečalo veliko pozornosti, udobja niso poznali, vode je bilo malo, pa še nepitna je kmalu postala, hrana je bila slaba, navigacija je delovala bolj po sreči kot znanju, vremenske razmere so bile večna uganka. A uspelo jim je. Prepluli so oceane in povezali prej ločene kontinente.

Jakob, Matej, Pavel in dva Petra 
V 14. stoletju so se v pristaniška mesta Trst, Koper in Piran začeli doseljevati trgovci iz zaledja. Jakob in Peter iz Gorice, Pavel in Matej iz Ljubljane, Peter iz Dravograda in mnogi drugi Slovenci (priimki so bili v tistem času drugotnega pomena) so spoznali, da je lahko pomorska trgovina zagotovilo za lepo življenje. Na najetih in lastnih barkah so trgovali s soljo in južnim sadjem, izvažali les, žito in rude.
Koper je že v srednjem veku veljal za živahno trgovsko-pomorsko središče, najpomembnejše na istrskem polotoku. Trgovina je cvetela, kovanci so žvenketali. V 16. in 17. stoletju pa se je usoda spremenila.
Začetek 18. stoletja je prinesel nov veter v slovenska jadra. Zanimanje za morje je močno poraslo; najbolj intenzivno je bilo v letih med 1830 in 1918, ko se je za poklic pomorščaka odločilo več kot 45.000 Slovencev.

Ciril Derganc je bil med prvimi radiotelegrafisti pri Splošni plovbi. Tudi danes je radioamaterstvo njegov glavni hobi..
Fotografija: Anita Čebular

Celo dva priznana in za zgodovino pomembna poveljnika avstro-ogrske vojne mornarice imamo: admirala Antona Hausa iz Tolmina in viceadmirala Viljema Tegetthoffa iz Maribora, ki sta se skupaj z mnogimi drugimi slovenskimi pomorščaki zapisala v (svetovno) pomorsko zgodovino. Tudi Sergej Mašera si je zaslužil posebno mesto. Na začetku druge svetovne vojne je bil na rušilcu Zagreb nedaleč od Boke Kotorske. Ko je izvedel, da je jugoslovanska vojska kapitulirala, je kapitan mornarjem ukazal zapustiti ladjo, medtem ko sta on in Milan Spasić ostala na njej in jo razstrelila, da si je ne bi prilastili Italijani. S tem dejanjem je Mašera postal junak, po katerem so poimenovali Pomorski muzej v Piranu. Prav ta nazorno prikazuje bogato zapuščino pomorstva. V njem so razstavljene najdbe s slovenskega morskega dna, makete plovil, stare fotografije, ladijska oprema, mornariška oblačila, ladijsko ustvarjanje Gabrijela Gruberja, to pa dopolnjujeta še zbirki o zgodovini slovenskega ribištva in solinarstva.  

Na krovu in v luki
V začetku leta 1954 smo dobili nekaj svojega in pomorsko pomembnega – ustanovljeno je bilo prvo slovensko pomorsko podjetje, takrat pod imenom Val, nato Slovenija linije, danes poznano pod imenom Splošna plovba. Jeseni 1954 je južni del Slovenskega primorja z zahodno Istro pripadel Jugoslaviji; tudi Slovenci smo dobili svoj kos morja in temu v čast na ljubljanskem Kongresnem trgu postavili ladijsko sidro.

Krst ob prvem prečkanju ekvatorja                                       Fotografija: arhiv inženirja Franca Romiha, arhiv Sindikata pomorščakov

Začetki so zaznamovani s prvenstvi: na ladjo Martin Krpan so se prvič vkrcali slovenski pomorščaki domačega podjetja, ladja Rog pa je prvič ponesla zastavo in znak podjetja po vseh svetovnih oceanih. Parna ladja Rog je sploh veljala za kult med slovenskimi pomorščaki. Bila je prva čezoceanka, prva jugoslovanska ladja, ki je pristala na Kitajskem, na njej je bil ustanovljen prvi pomorski delavski svet, »preživela« pa je strahovit tajfun pred Japonsko, v katerem je izgubil življenje prvi slovenski mornar na slovenski ladji, Jožko D´Alise - Urbančič.


Flota Splošne plovbe se je nato iz leta v leto širila in modernizirala. A se zdi, da so bile prav začetne ladje tiste, na katerih so pomorščaki doživeli marsikatero dogodivščino. Splošna plovba upravlja danes 23 ladij ter opravlja mednarodne pomorske prevoze v prosti plovbi in linijski dejavnosti. Kje so naše ladje ta hip? Na teletekstu vtipkajte 182 in izvedeli boste, da so trenutno v Angoli, Braziliji, na Kitajskem …

Kmalu smo Slovenci dobili tudi prvo pretovorno in skladiščno podjetje Pristanišče Koper, danes Luka Koper. Pristanišče iz leta 1957 velja za najmlajše in edino pristanišče v severnem Jadranu, ki se je brez dolge pomorske tradicije razvilo v pomembno mednarodno pristanišče. Pristan je bil zgrajen z nasipavanjem plitvega morskega dna, uredili so priveze in s tem poskrbeli, da so lahko prispele velike ladje. Dan po miklavževanju leta 1958 so dokazali, da jim je uspelo – vrv je na koprski privez vrgla prva čezoceanska ladja, parnik Gorica. Od takrat koprsko pristanišče dograjuje nove terminale, trguje z večjim obsegom in velja za eno najmodernejših v tem delu Evrope.

Penina za krst
Na hitro smo spoznali nekaj pljuskov pomorske zgodovine, a bolj kot »surova« dejstva, so zanimive pomorske navade in običaji, ki se jih pomorščaki še radi držijo – pomorstvo je še vedno preplet pridobitev starih civilizacij, sodobne znanosti in tehnike ter starih pomorskih zapovedi.

Poleg dela je bilo na ladji tudi nekaj časa za zabavo in pečenje na žaru.
Fotografija: Arhiv Sindikata pomorščakov

Že več stoletij velja navada, da se še neopremljena ladja, ko iz navoza v ladjedelnici zdrsne v morje, poimenuje, nanjo pa se izobesi tudi zastava. Na ladjah Splošne plovbe danes ne plapolajo slovenske zastave. Ladij, ki vijejo zastave ugodnosti (med državami, ki so za ladjarje zanimive, najdemo Panamo, Bahame, Liberijo …), je iz leta v leto več. A zakaj? Ker je to ceneje – te države dovoljujejo narodno raznoliko (in cenejšo) posadko in imajo nižje davke.


Če velja zastava za simbol pripadnosti ladje, ime predstavlja njeno identiteto. V trgovski mornarici ladjo poimenuje lastnik, pri čemer pogosto velja nepisano pravilo, da ladje dobijo ime, ki je povezano z njihovo državo. Lipica, Ljubljana, Nanos in Triglav so imena, ki so zapisana na ladjah Splošne plovbe; pristna slovenskost je tu še ostala.
Ob krstu ladja dobi botra ali pogosto botro, ki ob ladijskem premcu razbije steklenico penine – na enak način, kot se vino peni, bo ladja uspešno razbijala morske valove.


V prevozno aktivnih letih ladje za enega od zanimivejših običajev velja svečanost, ki se je obdržala vse do danes – krst tistih, ki prvič preplujejo ekvator. Opravljeni obred naj bi bil dokaz, da novi mornarji obvladajo mornarske veščine in so se prilagodili življenju na krovu. Neptunov krst pa je že šestdeset let stalnica tudi na kopnem; na Srednji šoli za pomorstvo namreč vsako leto pripravijo veliko predstavo na prostem, v kateri medse sprejmejo dijake prvih letnikov.
Ko pa ladja postane le še gmota rjavečega železa, ko jo morje v boju premaga, se je treba od nje posloviti. Na zadnjo plovbo jo pospremijo s trobljenjem siren z vseh ladij, ki so takrat v pristanišču; mornarji pravijo, da so ti piski še posebej presunljivi.

Več v junijski izdaji revije GEA.


 

BESEDILO: Anita Čebular; UVODNA FOTOGRAFIJA: arhiv Vinka Grgiča

 
 
 
KontaktiOglaševanje©O teh stranehNaročilnica